PARIGI SORRIDE
Moj Paris se smehlja nocoj, vse luči goré na Monmartru.
Moj Paris, vedno lep in mlad, naj poletje bo ali zima.
Polno, polno cvetja trosi veter po cestáh,
polno, polno sreče in ljubezni je povsod.
Moj Paris, vrtiljak luči, smeha in norčij od veselja.
Moj Paris, ki ima svoj čar, naj meglá bo, dež ali sonce.
Polno, polno cvetja trosi veter po cestah,
polno, polno sreče in ljubezni je povsod.
petek, 19. september 2008
ČAKALA SEM NA TE
Čakala sem na te in preštevala poletne dni,
zdaj namesto tebe je prišla iz nenada še jesen,
a tebe ni.
Čakala sem na te, zdaj na ulicah so že meglé,
sama, sama sem vse dni doma, a za okni je jesen,
jesen v očeh.
Zdaj bom odšla in nikoli več me ne bo nazaj,
to povem ti,
rada bi le ostala to, kar sem bila.
Čakala sem na te, zdaj imam samo le svoje dni,
okna sem odprla na stežaj,
da boš videl kdaj in kam sem zdaj odšla.
Čakala sem na te, čakala sem na te.
zdaj namesto tebe je prišla iz nenada še jesen,
a tebe ni.
Čakala sem na te, zdaj na ulicah so že meglé,
sama, sama sem vse dni doma, a za okni je jesen,
jesen v očeh.
Zdaj bom odšla in nikoli več me ne bo nazaj,
to povem ti,
rada bi le ostala to, kar sem bila.
Čakala sem na te, zdaj imam samo le svoje dni,
okna sem odprla na stežaj,
da boš videl kdaj in kam sem zdaj odšla.
Čakala sem na te, čakala sem na te.
SONČNICA
Prišel je čas, ljubezen moja je kot sončnica teh poletnih dni,
kot sončnica z obročem iz rumenega zlata,
kot sončnica, ta roža s temnimi, ta roža z zvestimi očmi.
Prišel je čas, ljubezen moja je kot sončnica teh poletnih dni,
kot sončnica z obročem iz rumenega zlata,
kot sončnica, ta roža s temnimi, ta roža z zvestimi očmi.
In te oči, vse te iščejo, vse te spremljajo povsod.
kot sončnica z obročem iz rumenega zlata,
kot sončnica, ta roža s temnimi, ta roža z zvestimi očmi.
Prišel je čas, ljubezen moja je kot sončnica teh poletnih dni,
kot sončnica z obročem iz rumenega zlata,
kot sončnica, ta roža s temnimi, ta roža z zvestimi očmi.
In te oči, vse te iščejo, vse te spremljajo povsod.
LJUBEZEN MOJA, SREČNO POT
BUON VIAGGIO, AMORE
Nebo nizkó nad strehami, počasni dež za šipami,
Na žicah jate ptic selivk, k nama prišla je jesen.
Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
Da kot nekoč bo spet lepo, tebe nazaj več ne bo.
Bila sva lepi par, bila sva mlada, ljubezen moja, srečno pot,
saj še oba sva, oba sva mlada, a nikdar več ne bo kot je bilo.
Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
ne zagreniva si spomina, daj mi roko, srečno pot.
Bila sva lepi par, bila sva mlada, ljubezen moja, srečno pot,
saj še oba sva, oba sva mlada, a nikdar več ne bo kot je bilo.
Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
ne zagreniva si spomina, daj mi roko, srečno pot.
Nebo nizkó nad strehami, počasni dež za šipami,
Na žicah jate ptic selivk, k nama prišla je jesen.
Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
Da kot nekoč bo spet lepo, tebe nazaj več ne bo.
Bila sva lepi par, bila sva mlada, ljubezen moja, srečno pot,
saj še oba sva, oba sva mlada, a nikdar več ne bo kot je bilo.
Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
ne zagreniva si spomina, daj mi roko, srečno pot.
Bila sva lepi par, bila sva mlada, ljubezen moja, srečno pot,
saj še oba sva, oba sva mlada, a nikdar več ne bo kot je bilo.
Zato nič več ne reci mi, ne laži ta poslednji hip,
ne zagreniva si spomina, daj mi roko, srečno pot.
TATJANA GROS: ZATO SEM NORO TE LJUBILA
format: CDizid: september 2008
Izdala: Založba kaset in plošč
Cena: 10,81 EUR
Pesmi na zgoščenki:
1. Zato sem noro te ljubila
2. A ljubezen ne - Ma L´amore no
3. Naj povem ti - Ti diro
4. Ljubezen moja, srečno pot - Buon viaggio, amore
5. Sončnica
6. Čakala sem na te
7. Moj Paris - Parigi sorride
8. Nokturno
9. Najin roman - Notre roman
10. Dolgo poletje
11. Šanson
12. Luči za okni so ugasnile
13. Pišem pismo
14. Moje žalostne oči
15. Ti - Tu
16. Zimski dan
17. Ljubim te
18. Jaz pa ne bom odšla
19. Osamljena številka
20. Zelena leta
21. Zakaj živim
22. Zadnji večer
23. po jezeru
24. Ne krivite mladoga vojnika
TATJANA GROS: ZATO SEM NORO TE LJUBILA
CD(2008)
Med pevkami, ki so se v času “zlatih let” slovenske popevke najvidneje uveljavile na našem in na širšem področju tedanje Jugoslavije, je bila tudi Tatjana Gros. Prikupna Dolenjka z značilnim, globokim in “žametnim” glasom je osvajala občinstvo povsod, kjerkoli je nastopala, naj so bili to ugledni festivali ali koncerti, ko je v družbi svojih kolegic in kolegov zmeraj izstopala.Na začetku kariere je pela z novomeškim ansamblom Dizzy-Combo. Imela je raznovrsten repertoar; v glavnem je izvajala tuje skladbe; posebno so ji ustrezali francoski šansoni pa tudi ruske romance…
Potem jo je na oddaji Pokaži, kaj znaš opazil skladatelj Jure Robežnik.Leta 1967 je debitirala na Slovenski popevki s pesmijo Janeza Jemca Klic iz davnin; bila je dobra, a tedaj še ni zmagala, saj so konkurirale boljše pesmi: Sepetova Vzameš me v roke z Eldo Viler, Robežnikova Jablana in hrast v izvedbi Jožice Svete pa Privškovi Mini z Alenko Pinterič in Pišeš mi, ki jo je pela Berta Ambrož.
Tatjana je morala počakati še nekaj let, da je resnično zasijala kot prava zvezda.
Sodelovala je na festivalih v Opatiji s Sepetovim Nokturnom pa s Tozonovim Belim lokvanjem, prepričljivo je zmagala na Armijskem festivalu v Beogradu (Ne obtožujte mladega vojaka - Ne krivite mladoga vojnika Aleksandra Koraća), pela je 1968 v Krapini v duetu z zagrebškim pevcem Tonijem Leskovarjem Adamičevo pesem Most čez Sotlo - Prek Sutle most, ki govori o sosedskem prijateljstvu Janeza iz Slovenije in Jožeka s hrvaške strani (!) in v Splitu (Dioklecijan Darka Kraljića).
Na Slovensko popevko se je ponovno vrnila 1970 s Kersnikovo Ljubim te in resnično zablestela 1973 s Privškovo Zato sem noro te ljubila; to je njena “paradna”, najprepoznavnejša pesem, v kateri so se zlili v celoto Privškova glasba, besedilo Miroslava Košute in Tatjanina izvrstna interpretacija... Potem je sodelovala še 1974, tudi s Privškovo, Zelena leta, na tekst Elze Budau…
Tatjana Gros je bila tedaj v vrhu slovenske in jugoslovanske estrade, uspešno je pela doma, po celi Jugoslaviji in na gostovanjih v tujini, snemala je za radio in za televizijo, postala je prava profesionalka. Na TV je zelo rada delala z režiserjem Antonom Martijem, ki je znal poudariti njen šarm, lepoto in eleganco. Hvaležnost in navdušenje občinstva – ne le nagrade – sta ji največ pomenila. Kot pevko jo je gotovo zaznamoval Jože Privšek, a je izvajala tudi lepe pesmi, ki so jih napisali Sepe, Robežnik, Kersnik, Kovačič. Posnela je tudi nekaj dobrih priredb tujih skladb in ko ji je zmanjkalo popevk, je zapela še slovenske narodne…
Leta pa so tekla, tista “zlata” še najbolj hitro, in prišel je čas, ko se je pevska kariera končala, a življenje ni le oder, nudi še marsikaj drugega. Tatjana se tega zaveda, našla je druge radosti, zato ni izgubila življenjskega cilja in optimizma.
Ta zgoščenka pa je zanjo in za nas prijeten spomin na tista “zelena” ali “zlata” – vsekakor zelo lepa leta.
VLADIMIR FRANTAR
Med pevkami, ki so se v času “zlatih let” slovenske popevke najvidneje uveljavile na našem in na širšem področju tedanje Jugoslavije, je bila tudi Tatjana Gros. Prikupna Dolenjka z značilnim, globokim in “žametnim” glasom je osvajala občinstvo povsod, kjerkoli je nastopala, naj so bili to ugledni festivali ali koncerti, ko je v družbi svojih kolegic in kolegov zmeraj izstopala.Na začetku kariere je pela z novomeškim ansamblom Dizzy-Combo. Imela je raznovrsten repertoar; v glavnem je izvajala tuje skladbe; posebno so ji ustrezali francoski šansoni pa tudi ruske romance…
Potem jo je na oddaji Pokaži, kaj znaš opazil skladatelj Jure Robežnik.Leta 1967 je debitirala na Slovenski popevki s pesmijo Janeza Jemca Klic iz davnin; bila je dobra, a tedaj še ni zmagala, saj so konkurirale boljše pesmi: Sepetova Vzameš me v roke z Eldo Viler, Robežnikova Jablana in hrast v izvedbi Jožice Svete pa Privškovi Mini z Alenko Pinterič in Pišeš mi, ki jo je pela Berta Ambrož.
Tatjana je morala počakati še nekaj let, da je resnično zasijala kot prava zvezda.
Sodelovala je na festivalih v Opatiji s Sepetovim Nokturnom pa s Tozonovim Belim lokvanjem, prepričljivo je zmagala na Armijskem festivalu v Beogradu (Ne obtožujte mladega vojaka - Ne krivite mladoga vojnika Aleksandra Koraća), pela je 1968 v Krapini v duetu z zagrebškim pevcem Tonijem Leskovarjem Adamičevo pesem Most čez Sotlo - Prek Sutle most, ki govori o sosedskem prijateljstvu Janeza iz Slovenije in Jožeka s hrvaške strani (!) in v Splitu (Dioklecijan Darka Kraljića).
Na Slovensko popevko se je ponovno vrnila 1970 s Kersnikovo Ljubim te in resnično zablestela 1973 s Privškovo Zato sem noro te ljubila; to je njena “paradna”, najprepoznavnejša pesem, v kateri so se zlili v celoto Privškova glasba, besedilo Miroslava Košute in Tatjanina izvrstna interpretacija... Potem je sodelovala še 1974, tudi s Privškovo, Zelena leta, na tekst Elze Budau…
Tatjana Gros je bila tedaj v vrhu slovenske in jugoslovanske estrade, uspešno je pela doma, po celi Jugoslaviji in na gostovanjih v tujini, snemala je za radio in za televizijo, postala je prava profesionalka. Na TV je zelo rada delala z režiserjem Antonom Martijem, ki je znal poudariti njen šarm, lepoto in eleganco. Hvaležnost in navdušenje občinstva – ne le nagrade – sta ji največ pomenila. Kot pevko jo je gotovo zaznamoval Jože Privšek, a je izvajala tudi lepe pesmi, ki so jih napisali Sepe, Robežnik, Kersnik, Kovačič. Posnela je tudi nekaj dobrih priredb tujih skladb in ko ji je zmanjkalo popevk, je zapela še slovenske narodne…
Leta pa so tekla, tista “zlata” še najbolj hitro, in prišel je čas, ko se je pevska kariera končala, a življenje ni le oder, nudi še marsikaj drugega. Tatjana se tega zaveda, našla je druge radosti, zato ni izgubila življenjskega cilja in optimizma.
Ta zgoščenka pa je zanjo in za nas prijeten spomin na tista “zelena” ali “zlata” – vsekakor zelo lepa leta.
VLADIMIR FRANTAR
ponedeljek, 15. september 2008
KLIC IZ DAVNIN
Ah, to je spomin, ki kliče me,
to klic je davnin, ki vabi me tja, nazaj.
To nežni je glas, ki boža srce kot nekdaj.
Ah, veter je le, ki šepeta
in nosi pozdrav mi prek polja, kot takrat,
ko si v slovo še zadnjič zamahnil z roko.
Zakaj mi v duši odmeva tvoj poslednji glas,
Zakaj še vedno želim si tja, nazaj,
tja, v mladostni čas, pretekli čas.
Ah, to je spomin, kot glas iz srca,
Kot klic iz davnin, kot krik srca skozi noč.
To nežni je glas, ki boža srce kot nekoč, kot sedaj, kot takrat.
to klic je davnin, ki vabi me tja, nazaj.
To nežni je glas, ki boža srce kot nekdaj.
Ah, veter je le, ki šepeta
in nosi pozdrav mi prek polja, kot takrat,
ko si v slovo še zadnjič zamahnil z roko.
Zakaj mi v duši odmeva tvoj poslednji glas,
Zakaj še vedno želim si tja, nazaj,
tja, v mladostni čas, pretekli čas.
Ah, to je spomin, kot glas iz srca,
Kot klic iz davnin, kot krik srca skozi noč.
To nežni je glas, ki boža srce kot nekoč, kot sedaj, kot takrat.
nedelja, 14. september 2008
BOŽIČNE PESMI
samostojna kaseta;Pesmi na kaseti:
1. Noč božična sveta noč
2. Glej zvezdice božje
3. Le spi nebeško dete ti
4. Rajske strune
5. Angelsko petje
6. O jaslice borne
7. Sveta noč
8. Zvezde gorijo
9. Prišla je lepa sveta noč
10. Poslušajte, vsi ljudje
11. Počivaj milo detece
12. Kaj se vam zdi
ZATO SEM NORO TE LJUBILA
samostojna kaseta;izšla leta 1974
Pesmi na kaseti:
1. Zato sem noro te ljubila
2. Moje žalostne oči
3. Zimski dan
4. Osamljena številka
5. Drugega našla si bom
6. Jaz pa ne bom odšla
7. Ljubim te
8. Ti
9. A ljubezen ne
10. Dolgo poletje
11. Luči za okni so ugasnile
12. Nekega dne se boš vrnil
LUČI ZA OKNI SO UGASNILE
Glasba: JOŽE PRIVŠEK
Besedilo: ELZA BUDAU
Luči za okni so ugasnile,
pomladne zvezde so v temi poti začarale.
Ta čarovnija zvezd je kriva, da nocoj skozi mrak
vodijo vse ceste moj utrujeni korak nazaj,
do vrat, zaprtih zame.
Nič več ni senc ljudi za šipami,
le sence listov plešejo po praznih pločnikih.
Ta čarovnija senc je kriva, da nocoj skozi mrak
so vodili dolgi drevoredi moj korak nazaj,
do vrat, zaprtih zame.
Ušesa so poslušala ritem zvezd
in sledile so noči pota zvezd,
Zdaj sem tu, kjer mnogo let nisem več bila.
Luči za okni so ugasnile,
pomladne zvezde so v temi poti začarale.
Ta čarovnija zvezd je kriva, da nocoj skozi mrak
vodijo vse ceste moj utrujeni korak nazaj,
do vrat, zaprtih zame le, zaprtih zame le.
Besedilo: ELZA BUDAU
Luči za okni so ugasnile,
pomladne zvezde so v temi poti začarale.
Ta čarovnija zvezd je kriva, da nocoj skozi mrak
vodijo vse ceste moj utrujeni korak nazaj,
do vrat, zaprtih zame.
Nič več ni senc ljudi za šipami,
le sence listov plešejo po praznih pločnikih.
Ta čarovnija senc je kriva, da nocoj skozi mrak
so vodili dolgi drevoredi moj korak nazaj,
do vrat, zaprtih zame.
Ušesa so poslušala ritem zvezd
in sledile so noči pota zvezd,
Zdaj sem tu, kjer mnogo let nisem več bila.
Luči za okni so ugasnile,
pomladne zvezde so v temi poti začarale.
Ta čarovnija zvezd je kriva, da nocoj skozi mrak
vodijo vse ceste moj utrujeni korak nazaj,
do vrat, zaprtih zame le, zaprtih zame le.
DOLGO POLETJE
Priredba: JOŽE PRIVŠEK
To poletje, ki v sobo zdaj sije mi,
to poletje bo z mano do konca dni.
Te zelene gozdne sence, te rumene sončnice,
rdeče strehe, bele ceste, v daljne kraje namenjene.
To poletje nikoli ne mine mi,
to poletje, s šumečimi rekami,
s travami do pasa, z vetrom v laseh,
s ptico v očeh in s prekratkimi očmi.
Te zelene gozdne sence, te rumene sončnice
Rdeče strehe, bele ceste, v daljne kraje namenjene.
To poletje nikoli se ne konča,
to poletje, ko tebe sem srečala.
S travno bilko v roki, z vetrom v laseh,
s ptico v očeh, kot bi šel na kraj sveta.
To poletje, ki v sobo zdaj sije mi,
to poletje bo z mano do konca dni.
Te zelene gozdne sence, te rumene sončnice,
rdeče strehe, bele ceste, v daljne kraje namenjene.
To poletje nikoli ne mine mi,
to poletje, s šumečimi rekami,
s travami do pasa, z vetrom v laseh,
s ptico v očeh in s prekratkimi očmi.
Te zelene gozdne sence, te rumene sončnice
Rdeče strehe, bele ceste, v daljne kraje namenjene.
To poletje nikoli se ne konča,
to poletje, ko tebe sem srečala.
S travno bilko v roki, z vetrom v laseh,
s ptico v očeh, kot bi šel na kraj sveta.
TI
(TU)
Priredba: MARIO RIJAVEC
Ti, ki za mene ne maraš nič več,
ti ne verjameš, da ljubim te še.
Druga dekleta ljubkuješ tako,
kot si nekoč mene samó.
Vendar še zdaj, če obljubil bi,
da boš spet moj, kot nekoč si že bil,
bi oprostila, se k tebi vrnila
in vse bi ostalo tako, kot je bilo.
Jaz čakam še zdaj, dan za dnem, noč za nočjo,
kdaj prideš nazaj, kdaj prideš nazaj,
kdaj prideš nazaj, za zmeraj boš moj.
In še ta hip, če bi stopil pred me,
bílo hitreje bi moje srce.
Bi ti verjelo, čeprav je trpelo,
te ne bi ljubilo nič manj, kakor nekdaj.
Jaz čakam še zdaj, dan za dnem, noč za nočjo,
kdaj prideš nazaj, kdaj prideš nazaj,
kdaj prideš nazaj, za zmeraj boš moj.
In še ta hip, če bi stopil pred me,
bílo hitreje bi moje srce.
Bi ti verjelo, čeprav je trpelo,
te ne bi ljubilo nič manj, kakor nekdaj.
Priredba: MARIO RIJAVEC
Ti, ki za mene ne maraš nič več,
ti ne verjameš, da ljubim te še.
Druga dekleta ljubkuješ tako,
kot si nekoč mene samó.
Vendar še zdaj, če obljubil bi,
da boš spet moj, kot nekoč si že bil,
bi oprostila, se k tebi vrnila
in vse bi ostalo tako, kot je bilo.
Jaz čakam še zdaj, dan za dnem, noč za nočjo,
kdaj prideš nazaj, kdaj prideš nazaj,
kdaj prideš nazaj, za zmeraj boš moj.
In še ta hip, če bi stopil pred me,
bílo hitreje bi moje srce.
Bi ti verjelo, čeprav je trpelo,
te ne bi ljubilo nič manj, kakor nekdaj.
Jaz čakam še zdaj, dan za dnem, noč za nočjo,
kdaj prideš nazaj, kdaj prideš nazaj,
kdaj prideš nazaj, za zmeraj boš moj.
In še ta hip, če bi stopil pred me,
bílo hitreje bi moje srce.
Bi ti verjelo, čeprav je trpelo,
te ne bi ljubilo nič manj, kakor nekdaj.
MOJE ŽALOSTNE OČI
Glasba: MOJMIR SEPE
Besedilo: ELZA BUDAU
Z mojih ust ni zle besede več,
saj razumem zdaj ljudi,
ko te prvi človek zapusti
nič več ne boli.
Kot druga sem bila dekle, polna lepih sanj,
v srcu strast sem zanj nosila,
zrla mu v oči, zrla mu v srce
in želje mu vse razkrila.
On pa mi oči, on pa mi srce
je skalil, odnesel s sabo.
Zdaj me nič ne boli, niti srce,
ne oči žalostne.
Vse do včeraj sem verjela mu,
ne le njemu, marveč vsem.
Pa so razočarali me vsi,
ne le on, prav vsi.
Kot druga sem bila dekle…
Besedilo: ELZA BUDAU
Z mojih ust ni zle besede več,
saj razumem zdaj ljudi,
ko te prvi človek zapusti
nič več ne boli.
Kot druga sem bila dekle, polna lepih sanj,
v srcu strast sem zanj nosila,
zrla mu v oči, zrla mu v srce
in želje mu vse razkrila.
On pa mi oči, on pa mi srce
je skalil, odnesel s sabo.
Zdaj me nič ne boli, niti srce,
ne oči žalostne.
Vse do včeraj sem verjela mu,
ne le njemu, marveč vsem.
Pa so razočarali me vsi,
ne le on, prav vsi.
Kot druga sem bila dekle…
A LJUBEZEN NE
(MA L´AMORE NO)
Priredba: MOJMIR SEPE
Ko gledam to cvetje, ki dal si ga danes,
bojim se, da jutri bo v vazi zvenelo,
Ko čutim to sonce, ki sije nad nama,
bojim se da kmalu iz dneva bo noč.
A ljubezen ne, ljubezen moja ne,
nikoli se ne bo v nič spremenila,
pa čeprav čez mnogo let midva bi se razšla.
A ljubezen ne, živela bo vse dni,
kot majhna lučka v meni ti spomini
jo prižgejo kdaj v samotnih dneh, da zagori.
A morda nikoli me ne boš zapustil,
da bi šel po srečo drugam.
Najina ljubezen jutri taka bo
kot danes in kot včeraj vse dni.
A ljubezen ne, kot roža ne zveni,
ni kot svetloba, ki postane tema.
V meni sanja skrita pred ljudmi,
zate samo.
Priredba: MOJMIR SEPE
Ko gledam to cvetje, ki dal si ga danes,
bojim se, da jutri bo v vazi zvenelo,
Ko čutim to sonce, ki sije nad nama,
bojim se da kmalu iz dneva bo noč.
A ljubezen ne, ljubezen moja ne,
nikoli se ne bo v nič spremenila,
pa čeprav čez mnogo let midva bi se razšla.
A ljubezen ne, živela bo vse dni,
kot majhna lučka v meni ti spomini
jo prižgejo kdaj v samotnih dneh, da zagori.
A morda nikoli me ne boš zapustil,
da bi šel po srečo drugam.
Najina ljubezen jutri taka bo
kot danes in kot včeraj vse dni.
A ljubezen ne, kot roža ne zveni,
ni kot svetloba, ki postane tema.
V meni sanja skrita pred ljudmi,
zate samo.
ZELENA LETA
Glasba: JOŽE PRIVŠEK
Besedilo: ELZA BUDAU
Spomnim se sanjave, stare jablane.
Kot rožnati oblak naslikala jo je pomad.
Jedla sva nezrela jabolka skrivaj.
Minevala tako zelena leta so nekoč.
Tisti fant, ki gradil mi je peščeni grad ni moj
in dekle, ki sanjalo z njim je žena drugemu.
Kot veter si obšel ves svet,
da bi življenja tek spoznal,
ko vrnil si se sam domov
je bilo prepozno za kesanje.
Moja hči slepe miši se igra kot ti in jaz
In tvoj sin s prvimi koraki raziskuje svet.
Zelena jablana bo spet, zelena leta bodo spet
Kot nekoč, samo ne za naju dva.
Besedilo: ELZA BUDAU
Spomnim se sanjave, stare jablane.
Kot rožnati oblak naslikala jo je pomad.
Jedla sva nezrela jabolka skrivaj.
Minevala tako zelena leta so nekoč.
Tisti fant, ki gradil mi je peščeni grad ni moj
in dekle, ki sanjalo z njim je žena drugemu.
Kot veter si obšel ves svet,
da bi življenja tek spoznal,
ko vrnil si se sam domov
je bilo prepozno za kesanje.
Moja hči slepe miši se igra kot ti in jaz
In tvoj sin s prvimi koraki raziskuje svet.
Zelena jablana bo spet, zelena leta bodo spet
Kot nekoč, samo ne za naju dva.
KDO JE TATJANA GROS
Tatjana Gros se je rodila 21. marca 1948 v Novem mestu. Osnovno šolo, gimnazijo ter nižjo glasbeno šolo, kjer je igrala klavir, je obiskovala v Novem mestu. V 90. letih je končala tudi Duhovno univerzo v Novem mestu.Že v osnovni šoli je nastopala kot recitatorka, pevka v zboru in solistka. V Novem mestu je nastopala s skupino Dizzy Combo.
S petjem se je začela poklicno ukvarjati že pri devetnajstih letih. Nastopala je na festivalih Slovenske popevke in na številnih festivalih zabavne glasbe v nekdanji skupni državi. Snemala je popevke za radijske postaje, za slovenski radio je posnela okoli sedemdeset popevk, veliko pa je nastopala tudi na številnih turnejah po Skandinaviji, Sovjetski zvezi in Jugoslaviji. Udeleževala se je tudi koncertov v dobrodelne namene.
Za svoje delo je prejela številne nagrade. Pri devetih letih je na svojem prvem nastopu na RTV Slovenija v oddaji »Pokaži kaj znaš« prejela 1. nagrado, pri sedemnajstih letih je v tej oddaji s pesmijo »Locomotion« spet dosegla prvo mesto, zatem pa je posnela tudi nekaj priredb.
L. 1967 je prvič nastopila na Slovenski popevki s skladbo »Klic iz davnin«. Ta nastop je bil odskočna deska za njeno profesionalno ukvarjanje z zabavno glasbo. L. 1970 je na Slovenski popevki za skladbo »Ljubim te« prejela 3. nagrado publike, l. 1973 je na Slovenski popevki za skladbo »Zato sem noro te ljubila« prejela 1. nagrado publike, l. 1974 je na Slovenski popevki za skladbo »Zelena leta« prejela 1. nagrado strokovne žirije. S tem nastopom je tudi zaključila svojo profesionalno glasbeno kariero. Na Opatijskem festivalu je l. 1967 za pesem »Nokturno« prejela 3. nagrado strokovne žirije, istega leta je na Armijskem festivalu za skladbo »Ne krivite mladoga vojnika« prejela 1. nagrado, za nastop na festivalu na Malti pa je leta 1968 za skladbo »Parkovi« prejela 1. nagrado za internacionalno pesem.
L. 1974 je izšla njena samostojna kaseta z naslovom »Zato sem noro te ljubila«. Posnela je tudi nekaj LP plošč, med drugim »Zato sem noro te ljubila« in »Ne krivite mladoga vojnika«.
V obdobju zadnjih osemnajstih let se posveča duhovnim vprašanjem in ezoteriki. Je soavtorica knjige Svetlobni križi in drugi čudeži, ki je izšla l. 1999.
Vir: http://www.nm.sik.si/e_knjiznica/biografski_leksikon/bioleks/
NAGRADE IN PRIZNANJA
NE KRIVITE MLADOGA VOJNIKA
Armijski festival 1967; 1. nagrada
NOKTURNO
Opatisjki festival 1967; 3. nagrada strokovne žirije
PARKOVI
festival na Malti 1968; 1. nagrada za internacionalno pesem
LJUBIM TE
Slovenska popevka 70; 3. nagrada občinstva
ZATO SEM NORO TE LJUBILA
Slovenska popevka 73; 1. nagrada občinstva
ZELENA LETA
Slovenska popevka 74; 1. nagrada strokovne žirije
Armijski festival 1967; 1. nagrada
NOKTURNO
Opatisjki festival 1967; 3. nagrada strokovne žirije
PARKOVI
festival na Malti 1968; 1. nagrada za internacionalno pesem
LJUBIM TE
Slovenska popevka 70; 3. nagrada občinstva
ZATO SEM NORO TE LJUBILA
Slovenska popevka 73; 1. nagrada občinstva
ZELENA LETA
Slovenska popevka 74; 1. nagrada strokovne žirije
NAJ POVEM TI
(TI DIRÓ)
Slovensko besedilo: ELZA BUDAU
Naj povem, da mi ugajaš,
naj povem, da v tvojih rokah
skriva moja se usoda,
vse moje sanje, ki jih v očeh
bereš mi nocoj.
Naj povem, da v mojem srcu
je samo ljubezen nova,
rada bi verjela v srečo,
o njej šepeče mi tvoj nasmeh,
pričara tvoj poljub.
Ti si zdaj moje življenje,
ti si moja tiha, večna nada,
ti si neskončno veselje,
strah meje vnaprej,
kdaj boš pustil me.
Naj povem, da mi ugajaš,
naj povem, da v tvojih rokah
skriva moja se usoda,
vse moje sanje, ki jih v očeh
bereš mi nocoj.
Slovensko besedilo: ELZA BUDAU
Naj povem, da mi ugajaš,
naj povem, da v tvojih rokah
skriva moja se usoda,
vse moje sanje, ki jih v očeh
bereš mi nocoj.
Naj povem, da v mojem srcu
je samo ljubezen nova,
rada bi verjela v srečo,
o njej šepeče mi tvoj nasmeh,
pričara tvoj poljub.
Ti si zdaj moje življenje,
ti si moja tiha, večna nada,
ti si neskončno veselje,
strah meje vnaprej,
kdaj boš pustil me.
Naj povem, da mi ugajaš,
naj povem, da v tvojih rokah
skriva moja se usoda,
vse moje sanje, ki jih v očeh
bereš mi nocoj.
ZATO SEM NORO TE LJUBILA
Glasba: JOŽE PRIVŠEKBesedilo: MIROSLAV KOŠUTA
Bela noč, črn dan
in telo ti zacveti od ran.
Pride čas, ko ne veš,
kdaj še kar živiš in kdaj umreš.
Zato sem noro te ljubila,
da bi ob tebi pozabila
spomine -
enkrat pa vse mine!
Vidim dom, kup otrok,
mati sredi njih pa praznih rok.
In tako se bojim,
da kot moja mati ostarim.
Zato sem noro te ljubila...
Ko tedaj si prišel,
nežno me poljubil in objel,
skozi noč sva odšla
kakor dva, ki srečo sta našla.
Zato sem noro te ljubila...
Zdaj pa vem: čas beži,
spremenila sva se jaz in ti.
Prazna sem, sama tu
brez ljubezni sem in brez miru.
Zato sem noro te ljubila...
Naročite se na:
Objave (Atom)